Željko Filipović nazaj v Brinje: tandem Marković–Zupan je klubu postavil prvoligaško osnovo

Željko Filipović je nekdanji profesionalni nogometaš in danes nogometni trener, ki deluje kot pomočnik glavnega trenerja Gorana Markovića v članski ekipi NK Brinje. V nogometni anale se je zapisal kot igralec več prvoligaških klubov, kot so FC Koper, NK Domžale, NK Olimpija in NK Maribor. Profesionalna pot ga je ponesla tudi v tujino, kjer je del kariere preživel pri belgijskem prvoligašu KV Mechelen. Bil je tudi reprezentant Slovenije. Po koncu igralske poti se je usmeril v trenersko delo in deloval v strokovnih štabih Svobode, Maribora, Mure in nazadnje Brinja. Kot trener lahko prispeva svoj pogled vrhunskega nogometaša in strokovne izkušnje različnih nogometnih klubov doma in v tujini, kar mu daje širšo perspektivo na razvoj igralcev in delovanje ekip v sodobnem nogometu.

Po krajšem obdobju pri prvoligašu Mura ste se spet vrnili v Grosuplje? Kaj je prevladalo pri tej odločitvi – strokovni izziv, projekt Brinja ali osebni razlogi?

Mislim, da na koncu prevlada mešanica vsega, kar ste našteli. Brinje je zelo zanimiv in dobro organiziran projekt, ki privlači vsakega mladega in perspektivnega trenerja. Pri meni je najbolj prevladal prav ta razlog – projekt Brinja in pot, ki jo klub gradi. Na tej poti se enostavno vidim.

Ali v NK Brinje realno ciljate na preboj v 1. ligo – in kaj bi moral klub še narediti, da je to izvedljivo?

Iskreno, moje mnenje je, da se klub že nekaj časa pripravlja na prvo ligo. Kar se tiče pogojev – od organizacije, strokovnega štaba, do pogojev za trening in urejenosti kluba – ima Brinje po mojem že marsikaj na prvoligaškem nivoju.

Seveda pa je treba dvigovati kakovost na višjo raven, da bomo v primeru uvrstitve v prvo ligo tudi konkurenčni in da nam prva liga ne bo prevelik preskok.

Kaj lahko s svojim nogometnim znanjem, izkušnjami na področju profesionalnega nogometa in trenerstva konkretno prinesete Brinju?

Kar se tiče nogometa, gre predvsem za sodelovanje med trenerji in dvig določenih stvari na višji nivo, ker sam izhajam iz višjega nivoja – tako kot igralec kot kasneje trener.

Zelo pomembno je tudi, da so ljudje v klubu pripravljeni na novitete in na sprejemanje novih idej. Izkušnje, ki jih prinašam iz prvoligaškega nogometa, lahko klubu vsekakor pomagajo.

Kje vidite največje prednosti trenutne ekipe in kje so največje rezerve, ki jih bo treba še izboljšati? Kako ocenjujete napredek oziroma razvoj članskega moštva po vašem odhodu iz Brinja lani poleti?

Načeloma smo lahko vedno boljši. Kar sem zaznal, je to, da je trener Goran Marković iskreno eden redkih trenerjev v Sloveniji, ki ima do potankosti razdelan model igre, kateremu tudi sledi.

Športni direktor Tine Zupan pripelje okrepitve igralcev, ki se po karakteristikah ujemajo s tem modelom. Igralci, ki prihajajo, spadajo v ta koncept, ki je res dobro razvit.

Klub je tudi zelo organiziran. Tudi pri mladinskih selekcijah je narejena piramida razvoja, da je preskok iz kadetov in mladincev v člane manjši. Največjo prednost trenutno vidim prav v tem modelu igre in trenerju, ki ga je razvil.

Kako bi opisali svojo trenersko filozofijo in ali se ta sklada z dolgoročno vizijo Brinja?

Jaz sem kot trener še v razvoju, tako da ne morem odgovarjati kot glavni trener. Lahko pa povem, da se kot pomočnik znam prilagoditi. Ko je zadeva tako dobro razdelana in razvita, se mi je toliko lažje vključiti in slediti temu sistemu.

Kaj bi morali slovenski igralci – glede na vaše osebne izkušnje - izboljšati, da bi pogosteje uspeli v močnejših ligah – mentaliteto, tehnično znanje, taktiko, kontinuiteto, večjo željo?

Mislim, da je veliko povezano z mentaliteto – kdo je pripravljen trdo delati. Največ rezerve pa trenutno vidim v fizični pripravljenosti.

Na tem nivoju moraš biti fizično tako pripravljen, da lahko stvari ponavljaš tudi v zgoščenem ritmu tekem. V Evropi se tekme vrstijo na tri dni in prav v tem segmentu igralcem, ki pridejo iz slovenske lige, pogosto zmanjka.

Imate tudi izkušnjo s tujino: ali je sploh mogoča primerjava na ravni profesionalizma in infrastrukturnih danosti v primerjavi s Slovenijo?

Kot igralec sem deloval v Belgiji. Tam se slovenska liga žal ne more primerjati niti finančno, niti infrastrukturno, niti po gledanosti, niti po strokovnosti. Naša naloga pa je, da trdo delamo in se razvijamo – trenerji, igralci in klubi – ter gledamo, kako delujejo največji klubi, in se temu približujemo v okviru svojih zmožnosti. V tem trenutku, glede na situacijo v slovenskem nogometu, se težko primerjamo z belgijsko ligo.

NK Brinje je v zadnjem času naredilo pomemben napredek na področju infrastrukture.  Ta še ni dokončna, vendar kljub vsemu naši igralci tekmujejo in trenirajo na ravni vrhunskih pogojev. Koliko pri razvoju štejejo primerni pogoji dela in ali so že na ravni, ki realno omogoča višje cilje?

Ni treba biti pretirano pameten – če se klub odloči za razvoj mladih igralcev, so pogoji na prvem mestu. Fantje morajo imeti ustrezne površine in pogoje, da se lahko normalno razvijajo. Če klub deluje v tej smeri, so pogoji ključnega pomena.

Ali menite, da se na igralce ustvarja prevelik pritisk po osvojitvi prve lige – kako kot trener vijugate med željami, visokimi ambicijami in osredotočenostjo?

Moje mnenje je, da trener, igralec, športni funkcionar, skratka oseba, ki ne zmore prenesti pritiska, enostavno težko deluje v profesionalnem nogometu. Meni je pritisk nekaj vsakdanjega. Največji pritisk si naredim sam, ker imam zelo visoke zahteve do sebe, potem pa tudi do igralcev. Če želiš delovati na višjem nivoju, je pritisk prisoten in temu se ne moreš izogniti.

Ob morebitnem preboju med prvoligaše bi obstoječa ekipa zagotovo potrebovala nadgradnjo za enakovredno konkuriranje tekmecem na višjem nivoju. Ali v klubu že o oblikujete strategijo za naprej?

Trenutno se s tem še ne obremenjujemo. Želje so eno, realnost drugo. Fokus je tekma za tekmo. Strokovni delavci moramo ostati na realnih tleh. Po mojem se trenutno mogoče celo preveč govori o prvi ligi, daleč je še prva liga.

Treba je ostati na realnih tleh, zmagovati tekme in biti na nivoju, kot je bil jesenski del. Šele potem lahko resno govoriš o prvi ligi.

V mladinskem pogonu v Brinju imate vključenega tudi svojega otroka. Kako kot starš in nekdanji profesionalni nogometaš gledate na razvoj in spremembe v mladinskem nogometu. Ali so mladi podvrženi večjim pritiskom in pritiskom za rezultati kot v vaših časih?

Mislim, da niso toliko podvrženi rezultatom. Igrajo v ligah, kjer se niti ne štejejo goli, niti točke, niti mesta na lestvici – ravno zato, da ni dodatnega pritiska.

Ampak pritiski so sestavni del nogometa. Tekmovalnost je v neki normalni, pozitivni meri lahko tudi dobra stvar – da se fantje naučijo tekmovati, da se trudijo in da imajo cilje. Če znaš pritisk pozitivno izkoristiti, je lahko to prednost.

Kaj pa je za vas osebno realen cilj Brinja v tej sezoni – in kaj bi bil uspešen zaključek sezone, tudi če preboj v 1. ligo ne uspe?

Najbolj pomembno je, da gremo iz tekme v tekmo. To je osnova. Seveda imam kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje. Če govorim srednjeročno – normalno bi bil zadovoljen s prvim mestom. Kaj pa to na koncu prinese, je težko predvideti. Ravno zato je nogomet tako zanimiv.

Barbara Pance